SOVRAŽIM!

Enostavno sovražim te situacije. Ko ne veš kje si, ko ne morš nč nardit da bi blo bolš. Al pa če že lahko, sam sebe mučiš in si ne dovoliš da bi kej spremenu. To je ta človeška mazohistična stran, ko sam sebe uničuješ...ko se kaznuješ za nič. Namesto, da bi kaznoval tistega, ki ti povzroča bolečino, se dobesedno mrcvariš....za nič. Veš da se ne bo nič spremenilo. Po eni strani tut dejansko nočeš nč spremenit, po drugi...sanjaš o tem, kaj je bilo včasih, sanjaš, upaš, da bo spet tako....čeprav na nek način nočeš tega. Ker nočeš, da bi še enkrat prestajal vse to. Ker se sam sebi zdiš preveč vrednega...preveč se ceniš, pa kljub temu hrepeniš po tem. Zdrav razum je proti vsi nagoni so za! Sovražim to, da nimam kontrole nad sabo. Sovražim ta nagon. Čustveni nagon. Ko se vsak dan znova in znova presenečam. Sovražim ta presenečenja. Sovražim to človeško mazohistično stran. Ko veš, da ni prav, ko veš, da bo spet vse enako ampak ne! Rineš z glavo skozi zid. Hočeš še enkrat probat v upanju, da bo tokrat drugače, čeprav veš da ne bo, ker hočeš da še enkrat boli. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi tega, ker nekaj čutiš...čutiš energijo, čutiš isto valovno dolžino. Določene situacije ti to potrjujejo, spet druge, da se motiš. Ampak na koncu prevladajo čustva in čustva ti govorijo, da zgodba še ni doživela epiloga. In sovražim to, sovaržim nepojasnjene in nerazčiščene stvari. Sovaržim to da se ljudje nočejo pogovarjat, da nočejo razčistit določenih stvari. Ne vem zakaj. Morda se bojijo srečanja, ker se bojijo, da bojo čustva nadvladala nad njimi. Mogoče zgolj zato, ker se jim ne zdi vredno in jim je odveč si vzet pol ure pa se usedet s človekom in se odkrito pogovorit. Sovaržim to, da morm o tem zdej na blogu pisat. Sovražim te situacije. Pa nej še kdo reče, da ljudje nismo zakomplicirana bitja. Kako lepo bi blo, da se bi včasih ravnal zgolj po tem kaj nam je dala mati narava. Po nagonih!!

Nalin